Ko sem prvič slišal za albergue — skupne sobe z deset, dvajset, včasih petdeset posteljami — sem pomislil: to ni zame.
Navajen sem udobja. Zasebnosti. Svoje sobe.
Potem sem prišel na Camino.
Odkril sem, da albergue ni le prenočišče. Je skupnost.
Zvečer se zgodi tisto, kar v hotelih ne. Ljudje izmenjajo zgodbe ob mizi. Tisti, ki je zjutraj bil tujec, je zvečer poznanec. Naslednji dan — sopotnik.
V skupnih sobah se zgodi tudi tisto, kar sprva moti: smrčanje, zgodnje vstajanje, tesnoba skupnega prostora.
S tem se naučiš nečesa dragocenega: potrpežljivosti. Prilagodljivosti. Tega, da svet ni prilagojen tebi — in da je to v redu.
Albergue je svet v malem. Kar se naučiš v njem, preneseš naprej.