Vsako leto se na Camino de Santiago odpravi več kot 300.000 romarjev. Vsak ima svojo zgodbo. Vsak ima svoj razlog.
Nekateri hodijo zaradi vere. Nekateri zaradi pustolovščine. Nekateri zato, ker so izgubili nekoga. Drugi zato, ker so izgubili sebe.
A tisti, ki se vrnejo in govorijo o tem, da se je nekaj spremenilo — ne na zunaj, ampak v njih samih — imajo skupno eno stvar.
Hodili so z odprtostjo.
Camino ni magičen kraj. Je prostor, v katerem so pogoji za notranjo transformacijo idealni. Tišina. Ritem. Ustavitev od vsakdanjika. Skupnost. In čas — čas, ki ga v navadnem življenju nikoli ni dovolj.
Ko hodiš cel dan in nimaš telefona, sestankov ali obveznosti, se začne dogajati tisto, čemur se sicer izogibamo: srečanje s sabo.
In to srečanje je — za večino hodcev — najtežji in najdragocenejši del celotne poti.
Camino ni potovanje. Je ogledalo. In kar vidiš v njem, ne moreš nehati videti.