Ko smo v prehodu, je najtežja past ta: ostanemo v istem okolju, med istimi ljudmi, z istim vsakdanom — in pričakujemo, da se bomo spremenili.
A sprememba perspektive pogosto zahteva spremembo prostora.
Camino je idealen za to. Ne ker bi ti dal odgovore. Ampak ker te vzame stran od vsega, kar te drži v starih vzorcih.
Ko si na poti, ni telefona ki bi te klical v vlogo, ki si jo imel. Ni domačega okolja, ki bi ti spomnilo, kdo si bil.
Je le pot. In ti. In možnost, da za tiste dni ali tedne si samo hodec.
Brez naziva. Brez preteklosti. Brez pričakovanj.
In v tej začasni svobodi ti se pogosto zgodi tisto, kar prehod zahteva: globok premislek. Stik z vrednotami. Jasnost o tem, kam naprej.
Camino ni rešitev. Je prostor za reševanje. In to je — za marsikoga — dovolj.