Obstaja stari romarski zakon: nahrbtnik naj tehta največ 10% telesne teže.
Večina začetnikov ga prekrši. Naložijo preveč. »Za vsak slučaj.« In potem nosijo tisto »za vsak slučaj« sto kilometrov in odkrijejo, da jih boli hrbet — ne noge.
A tisto, kar nosimo fizično, je pogosto le zrcalo tistega, kar nosimo znotraj.
Camino je prostor, ki ti pokaže, kje si navajen nositi preveč. Kje si navajen ne zaupati, da bo poskrbljeno. Kje si navajen nadzorovati, ko bi lahko pustil.
In ko po prvih dneh ugotoviš, da preživeš brez polovice stvari, ki si jih dal v nahrbtnik, se zgodi majhna, a globoka spoznanje.
Da gre brez tega. Da si zmožen z manj. Da je kontrola pogosto iluzija.
To ni filozofija. To je izkušnja. Konkretna, v telesu, po šestih urah hoje.
In take izkušnje se ne pozabijo.