Ko izgubimo nekoga, ki nam je bil blizu, se spremenijo stvari, ki jih nismo pričakovali.
Ne samo bolečina. Spremenijo se zvoki v hiši. Spremenijo se jutri. Spremenijo se načrti, ki so bili tiho zgrajeni za dvoje.
Žalovanje ni le čustvo. Je prestrukturiranje celotnega življenja.
In v tem procesu je najtežje to, da svet ne počaka. Življenje gre naprej. Pričakovanja ostanejo. In mi moramo funkcionirati, čeprav smo na znotraj raztreščeni.
Dovoliti si žalovati ni šibkost. Je edina pot.
Žalovanje ni tisto, kar te drži v preteklosti. Žalovanje je tisto, kar ti pomaga integrirati izgubo in se — počasi, po svojem ritmu — vrniti k življenju.
Ni vrnitve na isto. Je gradnja novega, ki nosi spomin in hkrati gleda naprej.
In v tej gradnji si ne moreš pomagati s hitrostjo. Le z iskrenostjo do sebe.