Ko govorimo o spremembah, pogosto govorimo o novih začetkih.
Manj pa govorimo o tem, kar jim vedno tiho sledi – o slovesu.
Vsaka večja sprememba zahteva, da nekaj pustimo za sabo.
Včasih službo.
Včasih vlogo.
Včasih odnos.
Včasih pa preprosto podobo sebe, ki smo jo gradili dolga leta.
In prav to je pogosto najtežji del.
Ko zapustimo staro obdobje, ne izgubimo samo rutine.
Izgubimo del identitete. Del zgodbe, ki nam je dajala občutek, kdo smo.
Človek, ki je bil desetletja predan svojemu delu, se ob upokojitvi ne sooča samo z novim urnikom. Sooča se z vprašanjem:
Kdo sem zdaj?
Nekdo, ki zaključi dolgoletni odnos, ne izgubi samo partnerja.
Izgubi verzijo sebe, ki je obstajala v tem odnosu.
To je žalovanje.
In žalovanje ni znak šibkosti. Je znak navezanosti.
V coachingu se pogosto zgodi, da si ljudje prvič dovolijo priznati, da pogrešajo tudi tisto, kar so želeli zapustiti. Pogrešajo strukturo. Pogrešajo občutek pripadnosti. Pogrešajo občutek pomembnosti.
In s tem ni nič narobe.
Rast ne pomeni, da preteklost razvrednotimo.
Pomeni, da ji priznamo vrednost – in jo kljub temu pustimo za sabo.
Ko si dovolimo žalovati, se sprememba zgodi bolj nežno.
Ni več nasilna prekinitev, ampak postopno preoblikovanje.
Stara verzija sebe ni napaka. Bila je potrebna.
Pomagala ti je priti do sem.
A življenje te včasih povabi naprej.
Ne zato, ker bi bilo prej narobe, temveč zato, ker si dozorel za nekaj drugega.
Življenjski prehodi so pogosto trenutki, ko moramo spoštljivo zapreti vrata za seboj. Ne z jezo. Ne s sramom. Ampak z razumevanjem.
In ko se poslovimo z mirnostjo, ustvarimo prostor, da nova verzija sebe počasi začne dobivati obliko.