Ko se začnejo stvari spreminjati, ne izgubimo samo starega.
Izgubimo tudi nekaj, kar je bilo dolgo samoumevno – občutek nadzora. Kar je bilo prej jasno, predvidljivo in znano, postane odprto.
In v tem prostoru se zelo hitro pojavi strah. Strah pred tem, kaj bo. Strah pred tem, da ne bo uspelo. Strah pred tem, da bomo sprejeli napačno odločitev.
Ta strah ni znak, da smo na napačni poti. Je naraven odziv na neznano. Um ima rad strukturo. Rad ve, kaj sledi. Ko tega ni, začne ustvarjati scenarije. Večina teh scenarijev ni realnih, so pa zelo prepričljivi. V coachingu se pogosto pokaže, da ljudje ne bežijo pred spremembo samo zaradi nje same.
Bežijo pred občutkom, da nimajo več trdnih tal pod nogami. In to je težko. A zanimivo je, da popolnega nadzora nikoli nismo zares imeli.
Imeli smo le občutek, da ga imamo. Življenjski prehodi ta občutek razrahljajo. In nas postavijo pred nekaj zelo resničnega – negotovost. Vprašanje ni, kako negotovost odstraniti. Vprašanje je, kako biti z njo. Ko se naučimo ostati prisotni tudi brez jasnih odgovorov, se začne dogajati nekaj pomembnega.
Notranja stabilnost ne temelji več na zunanjih okoliščinah, temveč na odnosu do sebe. To ne pomeni, da strah izgine. Pomeni pa, da nas ne vodi več.
Namesto da čakamo, da bo vse jasno, si lahko dovolimo narediti majhen korak tudi v nejasnosti. Ne zato, ker smo popolnoma pripravljeni, ampak ker si zaupamo dovolj, da poskusimo.
V življenjskih prehodih ni treba imeti vsega pod nadzorom. Dovolj je, da imamo stik s sabo. In včasih je prav to največja varnost, ki jo lahko imamo.