Ko ne veš, kdo si več: o iskanju sebe v zreli dobi

Prišel je trenutek, ki ga nisem pričakoval. Sedel sem in si rekel: ne vem več, kdo sem.

Ne v krizi. Ne v depresiji. Preprosto — v tišini, ki je prinesla neprijetno vprašanje.

Vsa leta sem bil nekdo. Oče. Mož. Direktor. Prijatelj. Strokovnjak. Te vloge so me definirale. Potem so se — ena za drugo — začele spreminjati.

Otroci so odrasli. Kariera se je spremenila. Odnosi so se preoblikovali. Pod vsemi temi vlogami je bila — praznina. Ali pa prostor. Odvisno, kako gledaš.

Iskanje sebe v zreli dobi ni nazadovanje. Je poglabljanje.

Mladi iščejo identiteto navzven — v poklicu, v odnosih, v tem, kako jih vidijo drugi. Zreli jo iščemo navznoter. Ta pot je težja, a bogatejša.

Vprašanje ni: kdo sem bil? Vprašanje je: kdo sem zdaj? Kdo hočem biti — resnično, brez maske, brez vloge?

Ko si dovoliš to vprašanje brez hitrega odgovora, se začne dogajati tisto, čemur pravim resnično spoznavanje sebe.