Dolgo si bil starš v ospredju. Vsakdan je bil organiziran okrog potreb, urnikov, skrbi in radosti otrok.
In potem odidejo. In hiša je naenkrat drugačna. Tišja. Prostornejša. In nekako — prazna.
Ta praznina ima ime: sindrom praznega gnezda. In čeprav zveni klinično, je za mnoge globoko osebna izkušnja.
Ker skupaj z otroki ne odide le hrup. Odide vloga, ki te je organizirala. Odide smisel, ki ti je bil jasen in neposreden.
In zdaj si postavljen pred vprašanje: kdo sem jaz, ko nisem samo starš?
To je zastrašujoče. Je pa tudi enkratno.
Prvič po dolgem času imaš pred seboj čas, ki ni zapolnjen. Energijo, ki je ne rabiš deliti. Priložnost, da se vrneš k sebi.
K hobijiem, ki so bili odloženi. K potovanjem, o katerih si sanjal. K verziji sebe, ki je bila tiho prisotna ves ta čas.