Obstaja trenutek, ki ga pozna vsak. Trenutek, ko se nekaj konča. Morda kariera, ki si ji posvetil desetletja. Morda odnos, ki je bil del tebe. Morda vloga, ki ti je dajala identiteto.
In v tistem trenutku se zdi, da se svet ustavi. Kot da je pred tabo samo praznina.
A praznina ni brez vrednosti. Je prostor. Prostor, ki ga je prej zasedalo tisto, kar je bilo. In prostor je — četudi je neprijeten — pogoj za vse, kar bo.
V naravi nič ne raste v zapolnjeni zemlji. Najprej mora priti počitek. Mora priti zima. Mora priti tišina.
Mi smo del te narave. Naši konci so del istega ritma.
Ko se ena vrata zaprejo, ni napaka. Je vabilo. Vabilo, da se ustaviš, da pogledaš navznoter in da se vprašaš: kaj od tega, kar sem bil, si želim vzeti naprej?
Ne vsega. Le tisto, kar je resnično tvoje.
In potem — počasi, brez pritiska — se začneš premikati. Ne zato, ker moraš. Ampak ker si pripravljen.