Včasih se pojavi misel, ki je ne pričakujemo. Ne pride kot panika. Bolj kot tih stavek v ozadju: Kaj pa, če sem nekaj zamudil? Ni vedno jasno, kaj točno. Priložnost. Čas. Smer. Samo občutek, da bi lahko bilo drugače. Takšne misli se pogosto pojavijo v obdobjih, ko se nekaj spreminja. Ko pogledamo nazaj. Ko začnemo primerjati. Z drugimi. S sabo, kakršen si bil nekoč. Ali s predstavo, kakršen bi lahko bil. In tam se začne nemir. Ne zato, ker bi bilo res nekaj narobe. Ampak ker misel ustvarja občutek, da nisi tam, kjer bi moral biti. Veliko ljudi se s tem začne boriti. Poskušajo se prepričati, da je vse v redu. Ali pa začnejo iskati načine, kako “nadoknaditi”. A včasih to samo poveča pritisk. Misel sama po sebi ni problem. Postane problem, ko ji začnemo verjeti brez vprašanja. Kaj pa, če ni res, da si zamudil? Kaj pa, če si samo na svoji poti? Vsako življenje ima svoj ritem. In ta ritem ni vedno linearen. Nekateri začnejo prej. Drugi kasneje. Nekateri spremenijo smer večkrat. To ne pomeni, da so zaostali. Pomeni, da živijo svojo pot. Ko se ustavimo in pogledamo brez primerjanja, se pogosto pokaže nekaj drugega. Ne praznina. Ampak izkušnja. Ne zamuda. Ampak pot. In včasih je dovolj že to, da si priznamo: Nisem zamudil. Samo še nisem prišel tja.