Včasih zelo jasno razumemo, kaj se v nas dogaja. Vemo, da smo utrujeni. Vemo, da potrebujemo spremembo. Vemo, da bi bilo dobro nekaj zaključiti ali začeti.
Pa se kljub temu ne premaknemo. To je trenutek, ko mnogi začnejo dvomiti vase.
»Zakaj se ne morem spraviti v akcijo?«
»Zakaj odlašam?«
»Kaj je narobe z menoj?«
A pogosto ni nič narobe.
Razumevanje je prvi korak.
Prostor je drugi.
A med njima in dejansko spremembo stoji nekaj zelo človeškega – odpor.
Odpor ni sovražnik.
Je zaščita.
Ko se približamo spremembi, se v nas oglasi del, ki želi varnost. Tudi če situacija ni več dobra, je vsaj znana. Um ima rad predvidljivost. Tudi neudobna gotovost je včasih varnejša kot neznana svoboda. V coachingu se pogosto pokaže, da človek ne potrebuje več pritiska, temveč več razumevanja tega odpora.
Kaj ta del v meni varuje? Česa se pravzaprav bojim? Kaj mislim, da bom izgubil, če se premaknem? Ko odpor dobi prostor, se začne mehčati.
Ne zato, ker ga prepričamo, temveč ker ga slišimo. Velikokrat se za odlašanjem skriva žalovanje. Žalovanje za staro verzijo sebe.
Za vlogo, ki je dolgo dajala identiteto. Za občutkom varnosti, ki se je z leti zgradil. Sprememba ni samo korak naprej. Je tudi slovo.
In če si dovolimo to priznati, postane proces bolj človeški. Manj zahteven. Manj brutalen.
Ko odpor ni več nekaj, proti čemur se borimo, temveč nekaj, kar razumemo, se začne premik dogajati sam od sebe. Počasi. Naravno. V svojem ritmu.
V življenjskih prehodih ni pomembno, da se premaknemo hitro.
Pomembno je, da se premaknemo iskreno.