Ločitev boli. Tega ne bomo olepševali.
Boli ne le zaradi tega, kar je bilo. Boli zaradi tega, kar si mislil, da bo. Zaradi načrtov. Skupnih sanj. Prihodnosti, ki je bila zgrajena v dvojini.
Ko se ta skupnost razpade, se postavi vprašanje: kdo sem zdaj? Sam?
In to vprašanje je hkrati strašno in osvobodilno.
Strašno, ker ni jasnega odgovora. Osvobodilno, ker si ga prvič po dolgem času ti tisti, ki ga bo oblikoval.
Ni nujno, da te ločitev definira. Lahko te le preusmeri. Nazaj k sebi. K vrednotam, ki so bile morda pozabljene. K sanjam, ki so bile odložene.
To ni romantizacija bolečine. Je opomnik, da vsak konec nosi v sebi možnost.
Možnost, da se odločiš, kdo boš v naslednjem poglavju.