Veliko ljudi si želi notranjega miru, a ga pogosto išče v velikih spremembah. Sprememba službe. Nova odločitev. Nov začetek. V resnici pa se mir skoraj vedno začne drugače – tiho in neopazno. Začne se z majhnimi koraki. Z trenutkom, ko se ustavimo in opazimo, kako se počutimo. Z vdihom, ki ga naredimo bolj zavestno. Z mislijo, ki je ne potisnemo stran, ampak ji dovolimo, da obstaja. Notranji mir ni stanje brez težav. Je sposobnost, da ostanemo v stiku s seboj tudi takrat, ko ni vse jasno. Ko se pojavi napetost, dvom ali utrujenost. Namesto da bi bežali naprej, si dovolimo biti tam, kjer smo.
Velikokrat v coachingu vidim, da ljudje pridejo z željo po hitri rešitvi. A tisto, kar jih najbolj podpre, ni odgovor – je prostor. Prostor, kjer lahko upočasnijo. Kjer lahko izrečejo, kar nosijo v sebi. Kjer jih nekdo posluša brez popravljanja.
Ko si človek dovoli ta prostor, se začne dogajati nekaj pomembnega. Misli se umirijo. Telo se sprosti. In nenadoma postane lažje videti naslednji korak.
Ti koraki niso veliki. Pogosto so zelo preprosti:
– pet minut tišine
– kratek sprehod
– iskren pogovor
– zapis misli na papir
A prav ti majhni trenutki ustvarjajo notranjo stabilnost. Življenje nas bo vedno znova postavljalo pred izzive. Tega ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način, kako se nanje odzivamo. Namesto nenehnega pritiska si lahko dovolimo več nežnosti do sebe. Notranji mir ni cilj, ki ga enkrat dosežemo in obdržimo za vedno. Je odnos do sebe, ki ga gradimo vsak dan znova. In včasih je dovolj že to, da se spomnimo: ni treba hiteti. Dovolj je, da naredimo naslednji majhen korak.