Obstaja prostor, ki ga ne omenjamo dovolj. Prostor med koncem in začetkom.
Ni več tam, kjer si bil. Še nisi tam, kjer boš. In ta vmesni prostor je eden najtežjih.
Ker ni jasnega odgovora. Ni navodil. Ni zagotovil.
Je le tišina. In v tej tišini se zbere vse, kar smo potlačili. Vse, česar nismo imeli časa predelati.
Mnogi ta prostor bežno prečkajo. Hitijo v naslednje. Zapolnijo praznino z dejavnostmi, z odločitvami, z begom pred občutki.
A tisti, ki ostanejo v njem — vsaj za kratek čas — pogosto odkrijejo nekaj dragocenega.
Odkrijejo sebe. Brez vloge. Brez maske. Brez pričakovanj.
In iz tega srečanja s sabo se rodi tisto, kar pride naslednje. Ne slučajno. Ampak zavestno.