Ko sem prvič stopil na Camino, sem imel vprašanje. Ne cilj. Ne načrt. Vprašanje.
Kaj zdaj? Ko se ena faza konča, kaj prihaja?
In pot mi ni dala odgovora. Vsaj ne takoj. Dala mi je dneve. In v tistih dneh sem odkril, da sem odgovor že imel — le preveč hrupa je bilo okrog, da bi ga slišal.
Na tretji dan sem hodil sam, pred jutranjo svetlobo. Tišina je bila popolna. In v tisti tišini sem začutil — ne pomislil, začutil — da vem, kam.
Camino me je naučil, da odgovori niso v informacijah. So v tišini.
Naučil me je, da tempo ni pokazatelj napredka. Včasih napredek izgleda kot sedenje na kamnu.
Naučil me je, da je skupnost darilo — in da je ranljivost vrata v njo.
Naučil me je, da se tisto, kar odneseš s poti, ne meri v kilometrih. Meri se v tem, kako drugače gledaš na svet, ko se vrneš.