Ko se življenje spremeni, se ne spremeni samo zunanjost. Spremeni se tudi to, kako si govorimo. Misli, ki so bile prej v ozadju, pridejo v ospredje. Postanejo glasnejše. Včasih nežne.
Včasih kritične. In pogosto jih sploh ne opazimo — samo verjamemo jim. Notranji dialog ima velik vpliv. Ne zato, ker bi bil vedno resničen, ampak zato, ker ga jemljemo kot resnico.
Ko si rečemo: »Ne vem, kaj delam.«
»Z mano je nekaj narobe.«
»Zamujam.«
Se telo na to odzove. Napetost. Nemir. Dvom. A ta glas ni sovražnik. Je del nas, ki poskuša razumeti spremembo. Pogosto izhaja iz preteklosti. Iz navad. Iz načinov razmišljanja, ki so nam nekoč pomagali.
Zdaj pa morda ne služijo več. Prvi korak ni, da ga utišamo. Ampak da ga začnemo slišati. Da opazimo, kako si govorimo. Kdaj postanemo strogi. Kdaj se kritiziramo. In počasi se lahko začne spreminjati odnos.
Ne z bojem. Z zavedanjem.