Kultura nam prodaja idejo, da je življenje trikotnik. Raste, doseže vrh, pada.
In ta metafora je krivična. Ker ne upošteva globine. Izkušenosti. Modrosti. Tišje, a trdnejše zavezanosti k temu, kar je resnično.
Mnogi ljudje po šestdeseti prvič resnično vedo, kdo so. Prvič delajo tisto, kar zares želijo. Prvič imajo čas za odnose, ki so jih dolgo zanemarjali.
Prvič hodijo počasneje — ne ker morajo, ampak ker hočejo.
To ni zmanjšanje. Je prečiščenje.
Šestdeseta prinašajo osvoboditev od tega, kar so drugi pričakovali. Osvoboditev od kariernih pritiskov, od dokazovanja, od teka.
In v tej svobodi je prostor za tisto, kar je bilo vedno tam — a kar si vedno odlagal.
Ni prepozno. Morda je prvič resnično pravi čas.