Veliko let smo bili potrebni. Nekdo je računal na nas. Naše delo je imelo pomen. Naša prisotnost je bila del sistema. Potem pa se to spremeni. In pojavi se tiha misel: »Ali sem še potreben?« To vprašanje ne pride vedno na glas.
Pogosto je samo občutek. Kot rahla praznina. Kot dvom. Naša vrednost je bila dolgo povezana z delom. Z vlogo. Z odgovornostjo. In ko to izgine, se lahko zdi, kot da izgine tudi del nas. A vrednost ni nikoli bila samo v tem, kar delamo. Je v tem, kar smo. V načinu, kako smo z ljudmi. Kako poslušamo. Kako smo prisotni. To ni vedno vidno. A je resnično. In prav v tem obdobju imamo priložnost, da svojo vrednost začutimo na drugačen način.