Obstaja fenomen, ki ga romarji poznajo kot »post-Camino blues«.
Vrneš se domov. Čutil si globoko. Videl si jasno. In potem — postopoma — vse to začne bledeti.
Vsak dan absorvira vse. Telefon. Obveznosti. Kolegice. Urniki.
In tisto, kar si na poti doumel, se zdi vse bolj oddaljeno.
To je normalno. A ni neizogibno.
Tisto, kar si doumel na poti, živi v tebi — ne v Španiji. In da ostane živo, potrebuje prostor.
Morda je to jutranja tišina. Morda redna hoja. Morda pogovor z nekom, ki razume.
Camino ni enkratna izkušnja. Je orientacijska točka. In ko se vrneš k njej — v misli, v pogovoru, v naslednji hoji — ti pokaže smer.