Ko hodiš sto ali petsto kilometrov skupaj z nekom, ki si ga srečal včeraj zjutraj, se zgodi čudna stvar: postaneta prijatelja.
Ne v površinskem smislu. V tistem globokem, ki sicer potrebuje leta.
Camino to pospeši. Ker odpade vse, kar v navadnem življenju ustvarja razdaljo. Vloge. Statusi. Fasade.
Na poti si samo hodec. Nahrbtnik, čevlji, utrujene noge. In zgodba, ki jo nosiš s seboj.
In ker vsi hodijo in vsi nosijo, se te zgodbe delijo lažje. Brez sodbe. Brez tekmovalnosti.
Srečal sem romarje, ki so v enem pogovoru ob večerji povedali več kot prijatelji v desetih letih. Ker je prostor dovolil to globino.
Te povezave ne trajajo vedno. A tisto, kar je bilo rečeno in slišano — ostane.
In ostane v tebi, ko se vrneš domov.