Ko se življenje umiri — ko odidejo otroci, ko se upokojimo, ko ostanemo sami — pride ona.
Tišina.
S tišino pride strah. Ker v tišini ni več mogoče bežati pred seboj.
Mnogi jo zapolnijo takoj. Televizija. Telefon. Obveznosti. Aktivnosti. Vse, kar prepreči srečanje s seboj.
Samota, ki jo bežimo, nas ne zapusti. Nas le čaka.
Ker samoto nima smisla reševati z begom. Ima smisel jo prestati. Sedeti v njej. Poslušati, kaj prinaša.
Kar prinaša — ko jo prestaš — je presenetljivo. Prinaša sebe. Tistega sebe, ki je bil dolgo zakrit pod hrupom.
Samota ni sovražnik. Je vrata. Za njimi nisi prazen — si cel.