Upokojitev je pogosto predstavljena kot nagrada. Več časa, manj obveznosti, končno mir. A realnost je za mnoge drugačna. Ko se zaključi delovno obdobje, se ne spremeni le urnik, temveč tudi notranji svet. In prav tam se pogosto pojavi stres, o katerem se redko govori.
Stres ob upokojitvi je tako pogost zato, ker upokojitev ni samo konec dela. Je konec strukture, vloge in identitete, ki jo je človek gradil desetletja. Dolga leta si vedel, kdaj vstaneš, kam greš in kaj se od tebe pričakuje. Z upokojitvijo to izgine. In čeprav si to morda želel, se v praznem prostoru pogosto pojavi nemir. Ne zato, ker bi bilo z upokojencem kaj narobe, temveč zato, ker se je znašel v življenjskem prehodu.
Ta stres ni vedno očiten ali glasen. Pogosto je tih. Kaže se kot občutek praznine, razdražljivost, izguba motivacije ali nemir brez jasnega razloga. Pojavljajo se vprašanja, kot so: »Kaj zdaj?« ali »Kam sodim?« Mnogi si tega ne upajo priznati, saj si rečejo, da bi morali biti hvaležni ali da bi drugi takšnega časa veseli. In tako stres pogosto ostane potlačen.
Ena največjih sprememb ob upokojitvi je odnos do časa. Nenadoma ga je veliko, včasih celo preveč. Brez strukture dan hitro izgubi obliko, in ko izgubi obliko, izgubi tudi pomen. Človek ne izgubi samo službe – pogosto izgubi občutek smisla.
V tem obdobju veliko ljudi začne razmišljati o sebi. A razlika je velika med tem, da se poslušaš, in tem, da se zares slišiš. Poslušanje je misel, slišanje pa stik. Stres se pogosto začne umirjati šele takrat, ko si človek dovoli priznati, da mu ni vseeno, začutiti, kaj se v njem dogaja, in ne hiteti z rešitvami. Mir se ne zgodi takrat, ko imaš vse odgovore, temveč takrat, ko si prisoten.
Upokojitev ni težava, ki jo je treba rešiti. Je prehod, ki ga je treba razumeti. Ko ga razumeš, stres dobi pomen, nemir dobi prostor in počasi se začne oblikovati nova smer. Ne nova služba, temveč nova notranja vloga.
Če si tik pred upokojitvijo ali si že v njej in čutiš nemir, to ni znak šibkosti. Je znak, da se v tebi nekaj preoblikuje. In v takšnih prehodih ni treba hiteti. Ni treba imeti vsega takoj jasno in ni treba iti skozi to sam.
Vsak življenjski prehod nosi možnost novega ravnovesja. Tudi ta.
Stres se ne odpravi vedno samo z razumevanjem. Včasih potrebuje tudi umiritev na globlji ravni. NLP in hipnoza sta lahko del te poti.