Živimo v hrupu. Ne le zvočnem. V hrupu obveznosti, pričakovanj, novic, mnenj, priporočil.
Ta hrup nas ne pusti slišati tistega, kar je naše. Tistega, kar čutimo, česar si želimo, kam nas vleče.
In zato hodimo še bolj v hrup. Ker je tišina včasih strašna.
Na Caminu je tišina neizogibna. Ko hodiš skozi gozdove Galicije ob zori. Ko sedeš na kamen in gledaš doline pod seboj. Ko zvečer ni televizije, ni telefona, ni programa.
Je le dan, ki ga premlevaš. In vprašanja, ki pridejo sama od sebe.
Ta vprašanja so pogosto tista, ki smo jih dolgo odrivali. O smislu. O odnosih. O tem, kaj si resnično želimo.
In v tej tišini — četudi je sprva neprijetna — se začne dogajati tisto, čemur pravimo notranjo jasnost.
Ni vsak dan dosegljiva. A Camino ustvari pogoje zanjo. In to je redek dar.