Upokojitev je v naši kulturi prikazana kot nagrada. Kot cilj, ki si mu sledil vse življenje.
In res je. A hkrati je tudi izguba. Izguba ritma. Izguba vloge. Izguba odgovornosti, ki te je, čeprav je bila naporna, tudi utemeljevala.
In ko pride ta dan — ko odneseš zadnjo škatlo iz pisarne ali oddaš zadnje poročilo — se pogosto ne počutiš osvobojeno. Počutiš se dezorientirano.
To ni znak, da si naredil kaj narobe. Je znak, da si bil res prisoten v svojem delu. Da si vanj vložil sebe.
Tisti, ki se nikoli ne borijo s prehodom v upokojitev, so pogosto tisti, ki niso bili zares prisotni tam, kjer so bili.
Tvoja zmeda je dokaz tvojega angažmaja.
In zdaj, ko se to poglavje zapira, imaš pred seboj redko priložnost. Priložnost, da se vprašaš: kdo sem brez te vloge? Kaj me zanima? Kaj bi počel, če me ne bi omejeval urnik?
To niso lahka vprašanja. So pa prava.