Obstaja eno vprašanje, ki ga postavljam skoraj vsakemu klientu.
Kaj bi naredil, če bi vedel, da ne moreš ne uspeti?
Ko vidim, kaj se zgodi — ko se obraz razjasni, ko pride tisti kratek, jasen odgovor — vem, da smo zadeli jedro.
Ker tisti odgovor ni le sanja. Je kompas. Je tisto, kar je oseba vedno vedela — a je bilo zakrito s plastjo strahu.
Strah ni iracionalen. Je varovalni mehanizem, ki je nekoč imel smisel. Pogosto pa ostane v nas dolgo po tem, ko je situacija, ki ga je sprožila, minila.
Ko strah poimenujemo — ko ga ne skrivamo, ampak ga pogledamo naravnost — se zgodi zanimiva stvar. Pomanjša se.
Ne izgine. Pomanjša se do mere, kjer je z njim mogoče živeti. Kjer je možno narediti korak kljub njemu.
Pogum ni odsotnost strahu. Je odločitev, da stopiš naprej — z njim.