Ko sem prvič predlagal nekemu klientu, naj gre na Camino sam, me je pogledal, kot da sem rekel nekaj nesmiselnega.
»Sam? To bi bila osamljenost, ne pot.«
Vrnil se je tri tedne kasneje in mi rekel: bil sem obkrožen z ljudmi ves čas. Hkrati sem bil bolj sam s seboj kot kdaj koli.
To je paradoks Camina.
Ko hodiš sam, nimaš nekoga ob sebi, ki bi zapolnil tišino. Ni pogovorov, ki bi te rešili pred lastnimi mislimi. Si prepuščen sebi.
Sprva je to neprijetno. Potem — počasi — postane prostor.
Prostor, kjer se misli umirijo. Kjer odgovori pridejo sami. Kjer ugotoviš, da se ne bojiš samote — bojiš se tega, kar v samoti najdeš.
Kar najdeš — ko se upraš pogledati — je pogosto tisto, kar si iskal.