Ko hodec doseže katedralo v Santiagu de Compostela, se pogosto zgodi nepričakovano.
Solze.
Ne solze radosti — čeprav so pogosto to tudi. So solze sprostitve. Solze vsega, kar je kdo nosil med potjo in kar je zdaj nekje odpadlo.
Camino je komprimiran prostor čustvene obdelave. Dnevi hoje dajejo telesu čas, da predela tisto, kar je um dolgo zadrževal.
In ko dosežeš cilj — ko stopiš na Plaza del Obradoiro in ko vidiš katedralo pred seboj — se vse to sprosti.
Ne ker bi rešil vse probleme. Ampak ker si prišel. Ker si doslej kljub vsemu hodil.
In tiste solze niso šibkost. So potrditev.
Potrditev, da si bil prisoten. Da si se pustil dotakniti. Da si živel pot — ne le prehodil razdaljo.